Posodobitve operacijskega sistema Windows so bil tradicionalno vse preveč pogosto razlog za zaskrbljenost in frustracijo, a žal razmere na tem področju tudi po vseh teh letih in prizadevanjih ne gredo na bolje. Zdi se, da se v zadnjem času celo slabšajo. Microsoft je v zadnjih mesecih pri posodobitvah imel kopico nepredvidenih dogodkov, popravkov z napako, ki so jih nato na hitro umikali, sprememb ki so vplivale na pravilnost delovanja nameščenih programov in vsiljenih posodobitve, ki so se marsikomu dogajale tedaj, ko je to najbolj moteče.
Chris Hoffman iz portala Ho-to Geek je zato zavihal rokave in analiziral, kaj se pravzaprav dogaja, da imajo uporabniki toliko nevšečnosti s posodobitvami, čeprav navidezno sledijo napotkom proizvajalca in skušajo biti skrbni upravitelji okolja Windows. Ugotovitve so presenetljive in zanimive.
Posodobitve okolja Windows so v različici 10 postale že prava znanost. Odkar se je Microsoft od poletja 2015 dalje odločil, da ne bo več predstavljal novih »velikih« različic okolja Windows, in bodo te »le« izboljšave Windows 10, imamo opravka s številnimi velikimi in manjšimi cikli posodobitev.
Čeprav trdnih pravil v resnici ni, Microsoft nekako obljublja večje posodobitve z novimi funkcionalnostmi nekako dvakrat letno, tipično spomladi in jeseni. Zadnja taka funkcijska (feature) nadgradnja je October 2018 Update. Pred nami je naslednja, ki jo označujejo 19H1.
Toda v današnjem hitrem dogajanju posodobitve dvakrat na leto seveda niso dovolj, zlasti ko se tiče odpravljanja napak in krpanja varnostnih lukenj. Microsoft zato že lep čas pripravlja kumulativne popravke, ki jih praviloma objavi drugi torek v mesecu. To je tako imenovani »Patch Tuesday«, interno imenovan tudi Update »B«. B zato, ker se Microsoft tipično izogiba objavljati popravke v prvem tednu v mesecu, kar pomni, da posodobitev tipa »A« nikoli ne vidimo.
Malo manj je znano, da obstajajo tudi posodobitve tipa »C« in »D«, torej objavljene v tretjem in četrtem tednu v mesecu. Če so popravki v posodobitvi »B« tipično pretestirane in pripravljene za masovno namestitev (čeprav bi pogosto tudi temu oporekali), so »C« in »D« pogosto popravki, ki še niso bili dovolj testirani. Šele ko dosežejo dovolj visoko stopnjo zanesljivosti, se pojavijo v naslednjem kumulativnem kompletu popravkov »B«.
Za marsikoga pa bo popolno presenečenje, kako uporabniki sploh pridejo do popravkov »C« in »D«. Microsoft namreč uporabnike kategorizira v različne skupine. Tisti, ki želijo stabilno okolje in raje malo počakajo so kandidati za popravke »B«. Tisti, ki želijo imeti najbolj posodobljeno kodo, se imenujejo »iskalci« (seekers) in tem dajo na voljo popravke »C« in »D«.
Slednji niso nikoli nameščeni v ciklih avtomatskih posodobitev okolja Windows 10. Toda le maloštevilni vejo, da se posodobitve »C« in »D« avtomatsko sprožijo, ko ročno zahtevamo preverjanje novih posodobitev (»poišči posodobitve«) v nastavitvah sistema. Microsoft namreč privzema, da to počenjajo le »napredni« uporabniki, ki se zavedajo morebitnih posledic. Na primer takih kot iz popravka KB4467682, ki je vse računalnike Surface Book 2 sesul v zloglasni modri zaslon.
Če povzamemo, Microsoft ima pri posodobitvah sistema Windows 10 politiko, ki jo niso dovolj jasno predstavili uporabnikom in so brez dvoma marsikomu povzročili trenutke jeze in frustracije, čeprav bi se lahko s pravo informacijo in odločitvijo temu izognili. Škoda, da se to še vedno dogaja po tolikih letih gradnje dobre prakse in učenja na preteklih napakah. Očitno še vedno ne dovolj.
Vir: Monitor [13. dec. 2018]
